Glavna spoznanja in odkritja pri opazovanju otrok Marie Montessori:


Ponavljanje vaje:
Prva stvar, ki jo je opazila, je bilo ponavljanje dejavnosti.
Otrokom je potrebno dovoliti, da ponavljajo dejavnost, dokler jo želijo (brez motenj).

Čut za red:
Otroci imajo velik čut za red, ki ga je potrebno spoštovati.

Prosta izbira dela:
Materiali so na dostopnem mestu, da lahko otroci prosto izberejo dejavnost (nizke police).
Material, ki ga otroci nekaj časa ne uporabljajo, odstranimo in dodamo novega.

Nikoli si niso izbrali igrač:
»Pokazala sem jim, kako se igra z igračami, kako se ravna s posodicami za punčko, kako se zakuri ogenj v njeni mali kuhinji in poleg postavi punčko. Otroci so nekaj časa sicer kazali zanimanje, potem pa so šli stran in si igrač niso izbrali nikoli več. Tako sem razumela, da je igra v otrokovem življenju verjetno nekaj manj pomembnega, nekaj, k čemur se otrok zateče, če nima pri roki nič boljšega./…/A otrok ima vedno pred seboj veličastno in zares nujno delo. Zanj je vsaka minuta dragocena, ker mu pomeni prehod od nižjega stanja k višjemu. Otrok stalno rase in vse, kar ima opraviti z njegovim razvojem, ga prevzame. Zaradi tega pozabi na vsa nesmiselna opravila.« (Montessori, str.122)
Otrok raje dela nekaj, s čimer osebnostno raste, takrat ga igrače ne zanimajo (kadar ima oboje na razpolago).

Nagrade, kazni:
»Nekega dne sem prišla v šolo in na sredi sobe videla otroka, ki je sedel na malem naslanjaču in ni ničesar počel. Na prsih je imel pripet izumetničen okrasek, ki ga je učiteljica pripravila kot nagrado za lepo vedenje. Učiteljica mi je povedala, da je bil ta otrok pravzaprav kaznovan. Trenutek kasneje je nagradila nekega drugega otroka in mu pripela okrasek. Nagrajeni otrok je kaznovanemu, ko je šel mimo njega, dal svoje odličje, kot da mu je nekaj brezveznega. Odličja se je znebil kot nekdo, ki dejansko hoče le delati./…/ Učiteljico je bilo kar malo sram, ker se na njene kazni in nagrade otroci sploh niso ozirali. Po tistem smo nagrade in kazni ukinili. Najbolj pa nas je presenetilo, kako pogosto so otroci nagrado zavrnili. Primer, ko je nagrajeni deček svoje odličje dal grešnemu kozlu - ne za kazen, ampak ker ni vedel, kam bi z njim - zadevo dovolj nazorno pojasni.«(Motessori,str.123)
Otrok nekaj naredi, ker si to želi in ne zaradi nagrade (razen, če ga na to navadimo).
Da otroka nagradiš za vsako opravljeno delo, je proti dostojanstvu otroka.

Vaja tišine:
»Tu se mi je porodila želja, da bi tišino poslušali, da bi jo poustvarili. Vsi otroci so bili željni poskusiti. Ta njihova velika želja je verjetno kazala na notranji nagib, ki je hotel najti zunanji izraz. Dejansko je šlo za izraz njihovega globokega notranjega hrepenenja. Otroci so vsi v trenutku obstali in onemeli, nadzorovali so celo svoje dihanje. Obstali so z vedrim in pozornim pogledom nekoga, ki meditira. Počasi so se v tišini začeli pojavljati prvi zvoki, glas vode nekje v daljavi, oddaljeno ščebetanje ptice. Ta pripetljaj je bil osnova za našo vajo tišine.
Nekega dne sem se domislila, da bi z vajo tišine preverila sluh otrok. Pomislila sem, da bi vsakega poklicala in komaj slišno zašepetala njegovo ime z določene razdalje, kot je običajno v slušnih testih. Otrok, ki sem ga poklicala, je moral priti k meni ne da bi proizvedel kakršenkoli zvok.«/…/ Pozneje mi je postalo jasno, da vsaka gibalna vaja, kjer z lahkoto vidimo, kdaj smo naredili napako, kot je bilo v tem primeru tišine, otrokom pomaga, da izpopolnjujejo svoje moči. Tako ponavljanje lahko pomeni zunanjo vajo gibanja, ki je tako prefinjeno, da ga nikakor ne bi mogli doseči z zunanjim poučevanjem. Naši otroci so se naučili, da se med stvarmi premikajo ne da bi jih prevračali, da lahno tečejo, ne da bi se kaj slišalo. Postali so pozorni in gibčni. Izpopolnjevanje lastnih dosežkov jih je radostilo. Zanimivo jim je bilo odkrivati sami sebe, svoje sposobnosti in se vaditi v skrivnostnem svetu, v katerem se razvija življenje.« (Montessori,str.126)

Niso marali bonbonov

Čut za dostojanstvo:
Nihče si ne vzame čas, da bi določeno stvar pokazal otroku, kako se naredi (npr. obrisati nos).
Otroci opazujejo in posnemajo – če ne smejo tekati, tudi ti ne smeš (ne glede na situacijo).
Če otroka pražnje oblečemo za kakšno priložnost, to čutijo in se temu primerno obnašajo. »Otroci imajo svoj lastni čut za dostojanstvo, zato vedo, kako si morajo organizirati delo, kako se sprejme obiskovalca, kako se izkaže srčnost in hvaležnost. Svoje obiske so spoštovali. Bili so ponosni, da lahko pokažejo najboljše, kar znajo.«(Montessori,str.128)

Spontana samodisciplina:
Če ni samodiscipline, pretiravamo, postanemo leni.
Samodisciplino razvijamo skozi vaje tišine in prosto izbiro.
Otroci oponašajo vedenje, ki ga vidijo.
Red in disciplina sta rezultat svobode

»Jaz pa pišem! Jaz pa pišem!«

Branje pride kasneje

Copyright HIŠA MAVRIČNIH OTROK Daša Rožman s.p. © 2018. Vse pravice pridržane. Avtor strani Enter Point  O piškotkih na spletni strani